Telesna drža

V seriji člankov, vam bom predstavil nekaj tem o drži človeškega telesa, tako v statičnih pogojih, kot pri določenih aktivnostih. Ker se v FTP centru posvečamo predvsem populaciji, ki se s telesno aktivnostjo ukvarja rekreativno, je pomembno, da se posvetimo predvsem funkcionalnemu pristopu pri vadbi. Tak pristop zajema vadbo usmerjeno v izboljšanje gibalnih vzorcev, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju ter v preventivo pred poškodbami. Pomemben del pri vsem skupaj igra telesna drža.



Pravilna drža človeškega telesa (statična ali dinamična), je pomembna z vidika zdravja in funkcionalnosti, zato nepravilnosti pri njej nakazujejo na določene pomanjkljivosti v našem gibalnem sistemu. Te pomanjkljivosti so večinoma rezultat našega življenjskega sloga, lahko pa so tudi rezultat nekaterih bolezenskih stanj.
Poudariti je potrebno, da popolne telesne drže v praksi ni, je le na papirju in v priporočilih, a brez definiranja idealne telesne drže, ne moremo natančno opredeliti odstopanj, ki jih najdemo pri ljudeh.
Pri vsakem človeku, bi izurjeno oko opazovalca našlo vsaj kakšno pomanjkljivost, ki odstopa od priporočil (od idealnega). Za splošno populacijo je torej pomembno, da ne pričakujemo popolnosti, ampak da stremimo k najboljšemu, kar v dani situaciji lahko naredimo iz svojega telesa.
Nekatera odstopanja od priporočene drže so pri posamezniku lahko posledica anatomskih značilnosti skeleta in niso nujno negativna. Zato je še težje trditi, kakšna postavitev telesa je idealna, saj je vsak človek enkraten.

Človeška drža, je rezultat živčnih in mišičnih funkcij, pri čemer ima vsako neravnovesje v delovanju le-teh, negativen vpliv kjerkoli drugje v telesu.
Ker velikokrat pozabljamo, da telo deluje kot celota in ne kot skupek izoliranih delov, je potrebno poudariti, da spremenjena drža v enem delu, vpliva na postavitev segmentov v drugih delih telesa.

Z redno vadbo poskušamo odpravljati neravnovesja, ki so predvsem posledica:

  • daljšega vztrajanja v določenem telesnem položaju (npr. sedenje),
  • slabe drže (npr. sključenost) in
  • ponavljanja istega gibanja (delo pretežno z dominantno roko, nagibanje pretežno le v eno stran, »narava dela«).

S tem določene mišice preveč okrepimo ali raztegnemo, druge pa zanemarimo, ali pa preveč okrepimo samo eno stran telesa, ponavadi dominantno stran (npr. desna stran izrazito močnejša od leve, sprednja stran močnejša od zadnje strani).
Neravnovesja v telesu nas hitreje pripeljejo do poškodb, hkrati pa nam zmanjšujejo našo gibalno učinkovitost.

Pokončni telesni drži mnogi pripisujejo tudi številne psihološke vplive, ki naj bi jih ta imela na nas same in na to kako nas dojemajo drugi ljudje. Pokončna drža nam pomaga dajati vtis moči in samozavesti. So pa nekatere raziskave ugotovile tudi, da pokončna in pravilna drža vplivata na boljše človekovo razpoloženje.

Kontrola telesne drže

Postavitev telesnih segmentov moramo ves čas kontrolirati, saj smo vseskozi izpostavljeni gravitacijski sili, ki nas vleče proti tlom. Temu se z ohranjanjem stabilnosti telesa poskušamo upirati. Mišicam, ki opravljajo to nalogo, pravimo antigravitacijske mišice. Mnogokrat je pravilno telesno držo potrebno ohranjati ali popraviti zavestno, tako v statičnih kot v dinamičnih pogojih. V obeh primerih nam to zagotavlja varnost našega telesa. Kot primer ohranjanja pravilne drže telesa v statičnih pogojih lahko navedemo sedenje in delo z računalnikom, kjer nas narava dela sili v položaj, kjer glavo potisnemo preveč naprej, rame povesimo, hrbet pa ukrivimo. V teh okoliščinah se moramo zavestno potruditi, da se držimo pokonci, saj si tako prihranimo bolečine predvsem v vratnem in prsnem delu hrbtenice. Primer ohranjanja telesne drže v dinamični situaciji pa je pobiranje bremen s tal, kjer poskušamo telo spraviti v položaj, kjer bodo telesni segmenti čim bol pravilno obremenjeni: pogled gor, napet in raven hrbet, stabilizirane rame, napete mišice jedra (trebušne mišice, mišice medeničnega dna).
V statičnih pogojih je bistveno to, da dobro telesno držo ohranjamo s čim manj energije, to pomeni, da drže ne ohranjamo prisilno. Na to lahko vplivamo z vadbo, saj na ta način spremenimo razmerja moči in dolžine mišic.

Da smo lahko pozorni na kontrolo telesne drže v statičnih pogojih, moramo vsaj okvirno definirati idealno telesno držo človeka v pokončnem položaju. Za vsak telesni segment obstajajo predpisi glede pravilne drže, ki jo moramo opazovati iz treh smeri (od strani, spredaj in zadaj). Na tem mestu se bomo osredotočili zgolj na pogled iz sagitalne ravnine (od strani).

Kot je razvidno iz zgornje slike pri osebi na sredini, težiščnica poteka mimo ušes, čez ramenski sklep, čez ledveni del hrbtenice, čez kolčni in kolenski sklep, zaključi pa se malenkost pred osjo gležnja. Takšna drža telesa povzroča manjše obremenitve kosti in vezivnih struktur v sklepih, hkrati pa razbremeni nekatere mišične skupine.

V naslednjih člankih se bom bolj natančno osredotočil na nekatera stanja, ki jih povzroča slaba telesna drža, ter svetoval, kako se s temi problemi spoprijeti.

Avtor: Matej Ambrož